Slovenca po petih letih avtodom zamenjala za švedsko hišo sredi ničesar

Nastja Rajar, Rok Tomšič in njuna psička Šnofka so oktobra 2020 sredi epidemije v enem popoldnevu spakirali vse svoje imetje ter se s Potujočim brlogom, njihovim avtodomom, odpravili proti Španiji. Kar naj bi bilo največ enoletno potovanje po Evropi, je kmalu postalo velika pustolovščina, ki jih je odpeljala tudi na Bližnji vzhod in zahodno afriško obalo.

Pet let kasneje imajo za seboj več kot 40 držav in več kot 73.500 kilometrov dolgo pot. V vsem tem času "brlogovci", kot si pravijo sami, niso nikoli prespali v hotelu ali apartmaju, niti parkirali v kampu.

Prvo pravo posteljo sta si Nastja in Rok privoščila lansko zimo, ko sta "za preizkus" najela hiško na Švedskem. In tako sta se odločila, da vsi trije ostanejo na severu. Do pomladi sta na švedskem podeželju našla in kupila hišo, zdaj pa jo še pred letošnjo zimo poskušata prenoviti kar v lastni režiji (z občasno pomočjo strokovnjakov).

V pogovoru za N1 sta nas popeljala skozi petletno dogodivščino. Kako sta se po vseh teh letih življenja v avtodomu navadila na statični dom? Ali pogrešata življenje na poti?

Zaključek potovanja je bil precej težek, sta priznala. "Čeprav sva postala lastnika nepremičnine, zaradi prenove še vedno živiva v avtodomu. A nama ni bilo enostavno sprejeti, da se potovanje končuje, sploh meni. Ta avtodom je bil pet let najino življenje in še zdaj mi je malo težko. Mislim, da bova spremembo zares dojela, ko se bova preselila v hišo," je opisala Nastja. Po drugi strani jima bolj umirjen statični ritem življenja ustreza.

Že kot popotnika sta imela raje samotne, skrite kotičke v naravi, zato sta si tudi na Švedskem poiskala hišo na samem v osrednji regiji Dalarna. Do prvega manjšega mesta, kjer je trgovina z gradbenim materialom in bencinska črpalka, je ura vožnje, do večjega mesta z več trgovinami in ostalo infrastrukturo pa se morata voziti dve uri. "Najbližje stvari so od hiše oddaljene 30, 40 kilometrov. Precej nadležno je, ko nama slučajno zmanjka en vijak, ali pa se kaj pokvari, ker pot tja in nazaj kar dolgo traja," je povedal Rok.

Precej lažje sta se navadila na "luksuz", ki ga ponuja bivanje na enem mestu. "Ko si navajen življenja v kamperju, niti ne pomisliš, da bo nenavadno spati na postelji, ki je normalno široka. Ali pa da boš imel pečico in sušilnik za lase," je s smehom povedala Nastja.

Prav tako je življenje na samem zaradi potovanja lažje, saj sta se dobro navadila načrtovanja. Tudi, ko sta živela v avtodomu, sta se namreč po nakupih odpravila le enkrat na tri tedne. "Res ne marava trgovin. Planiranja nakupa hrane in jedilnika vnaprej pa sva dobro vajena, zato nama to sploh ni stresno."

Kaj pa podnebje? Prej sta se v avtodomu več let izogibala zimi in temperaturam pod lediščem, zdaj pa sta izbrala skandinavsko državo, kjer je sploh v zimskih mesecih zelo mrzlo, pa tudi dnevi so kratki. “Prva leta potovanja nama je bolj odgovarjala toplejša klima s sončnimi dnevi, sčasoma pa sva ugotovila, da obožujeva vse letne čase, spet sva si želela doživeti sneg,” sta povedala. “Tudi krajši dnevi so nama zelo ugajali in niso niti najmanj tako grozni, kot si jih predstavljamo. Poleg tega je bilo lani več sončnih dni, kot jih je navadno v Ljubljani.”

Švedski način življenja jima zelo ustreza, in tako kot pravi Švedi sta se tudi sama že navadila, da si kljub obilici dela vzameta tudi čas za sprostitev. "Vstajava okoli osmih, ob devetih začneva renovacijska dela in delava približno do treh popoldne. Potem pojeva kosilo, za tem pa greva s Šnofko na dolg sprehod ali pa nabirati borovnice. Zvečer naju čaka še služba," sta delila.

V pol dneva spakirala in šla

Ko sta se oktobra 2020 odpravila na "krajše" potovanje po Evropi, si Nastja in Rok nista predstavljala, da bosta pet let kasneje za stalno pristala na Švedskem. A zdi se, da so ju njune izkušnje ves čas pripravljale na življenje v tujini.

Njun odhod iz Slovenije se je zgodil z danes na jutri, se spominjata. "V ponedeljek je bilo rečeno, da bodo spet zaprli državne meje in vedela sva, ali greva zdaj ali pa nikoli. V torek zjutraj sva spakirala in popoldne sva bila že v Avstriji."

Vedela sta, da bosta zimo preživela v Španiji, a sta se tja odpravila brez točnega načrta. "Nisva vedela, kakšna bo pot, ker se zaradi koronavirusa ni dalo ničesar načrtovati. V resnici sva celo pomislila, da bova morda v enem tednu doma, ker bodo zaprli meje in naju poslali domov ..."

Hitrega odhoda nista nikoli obžalovala. "Če bi se lahko vrnila v čas pred petimi leti, bi samo bolje spakirala," je priznala Nastja in ponazorila, da je denimo s seboj vzela sebi ljubi gel za prhanje, pohodne čevlje pa je pustila doma, kar se ji kot izkušeni popotnici zdi nekoliko nepremišljeno.

Brez pravega načrta daleč od doma

Vsi trije so se torej brez pravega načrta znašli v majhnem avtodomu, več tisoč kilometrov od doma. Brez tekoče vode, električne napeljave, prave kuhinje in prave kopalnice. A v potujočem brlogu so se najtežje navadili na to, da se jim nikamor ne mudi. "Če si navajen hitro živeti, ves čas gledaš na uro. Ko smo prišli v Španijo, sva se velikokrat vprašala, ali greva res lahko kar na sprehod brez ure za vrnitev."

Ker sta potovanje plačevala iz prihrankov, sta imela veliko prostega časa – in da sta se privadila na mir, sta potrebovala približno dva meseca. Po Španiji sta šla skozi zahodno Evropo do baltskih in skandinavskih držav vse do Nordkappa. Na severni točki Evrope sta ugotovila, da si še ne želita, da se potovanje konča.

Ko gre nekaj narobe: "Naučiš se, da ne zganjaš panike"

Svojo drugo zimo na poti sta se ustavila na toplem v Grčiji. Spomladi sta naredila še eno spremembo in čez Turčijo zapustila Evropo ter se podala v Gruzijo in Armenijo. "Če bi prej preveč brala, tja ne bi šla. Tako pa imava na te kraje zelo lepe spomine."

Bližnji vzhod sta zapustila skozi Grčijo, kjer sta ostala tudi tretjo zimo, poleti pa sta se hladila v Alpah. Začutila sta, da je čas za nov podvig – četrto zimo sta šla v Maroko in nato vzdolž zahodne afriške obale do Gambije. Afriške države so ju naučile največ.

"V Afriki se je bilo treba znajti. Sploh če ti poči guma, ali pa kje obstaneš. V Sahari sva dvakrat ali trikrat obtičala v pesku sredi ničesar," se spominjata. Tam sta tudi videla, da za srečo ne potrebuješ veliko, in kako drugače se da živeti, ko si odvisen samo od sebe in svoje skupnosti. "Naučiš se, da ne zganjaš panike."

"Mavretanija nama je odprla oči, videla sva, kaj res pomeni revščina. Tako preprosto življenje živijo, pa so še vedno zadovoljni, povsem odmaknjeni od našega kapitalističnega mišljenja in vzgoje," je dejal Rok. "Vsi so se nama zdeli stokrat bolj veseli kot večina zahodnega sveta," je pripomnila Nastja.

Kam se ne bi več vrnila?

Sta se v petih letih na poti kdaj počutila nelagodno? Sta imela kdaj občutek, da sta bila v nevarnosti? Nastja in Rok pravita, da ne. Še najbolj neprijetno jima je bilo v Bruslju, ki ga označujeta za res umazano mesto. "Od vseh mest, ki sva jih videla, je bil Bruselj daleč najbolj umazan. Tja ne bi več šla," sta tudi priznala.

"Velikokrat so naju vprašali, kako si kar upava v Turčijo, Armenijo, Afriko. Ampak v manj razviti državi sva bila, bolje sva se počutila. Avtodom nama je bilo najbolj neprijetno pustiti v kateri izmed evropskih prestolnic kot pa sredi Sahare. Verjetno naju ne bi nihče oropal tudi, če bi bil odklenjen."

Tako v Evropi kot na Bližnjem vzhodu in Afriki pa sta občasno naletela na območje, kjer se raje nista ustavljala. To so bila predvsem kakšna osamljena parkirišča, kjer so se potikali sumljivi ljudje in se srečevali z avtomobili.

V Afriki sta skupaj preživela sedem mesecev, od Maroka sta se spustila do Gambije, med vračanjem proti severu pa ugotovila, da potrebujeta premor. "V Afriki nisva imela miru. Vsi so mislili, da imava zaradi avtodoma res veliko denarja, zato so naju ves čas gledali in nekaj spraševali. Bili so zelo prijazni, a sva res potrebovala mir in samoto." Tako sta šla na Švedsko, kjer še vedno uživata v svojem miru.

Denar: koliko zapraviš na takem potovanju?

Pred petimi leti sta se Nastja, Rok na potovanje odpravila s prihranki. Takrat sta si rekla, da bodo s Šnofko na potovanju, dokler prihrankov ne zmanjka. Ko sta ugotovila, da denar kopni, a si še ne želita domov, sta si našla službi, ki ju lahko opravljata na daljavo. "Nisva redno zaposlena, a imava dovolj, da normalno živiva in kaj privarčujeva," sta opisala.

Dodajata tudi, da ima večina ljudi povsem napačno predstavo o tem, koliko denarja zares potrebuješ za skromno nomadsko življenje. "Ker dopust na Hrvaškem za dva tedna z avtodomom stane 2.000 evrov, si ljudje predstavljajo, da midva na mesec zapraviva 4.000 evrov. A je med življenjem in dopustom v avtodomu velika razlika," je povedal Rok.

Denar sta potrebovala le za gorivo in hrano. "Ješ tudi doma, tako da je ta strošek isti. Nisva pa imela najemnine, niti nisva prenočevala v kampih. Če si nekje dva tedna parkiran, nič ne zapravljaš. Tam živiš in ješ," je dodala Nastja.

Čeprav sta zdaj ustaljena v Skandinaviji, nadaljnjih potovanj ne izključujeta. "Avtodom še imava in delava prek spleta. Še vedno nameravava kombinirati avtodom in hišo – samo v kamperju je naporno biti, samo v hiši pa verjetno ne bova zdržala."

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: Kaj ob upokojitvi čaka generacijo 40 plus